Ulrik II Celjski je preživel (razpis za Fanfest 3 - 2019)

Na razpis so prišle različne zgodbe in pesem.

Odlomki bodo objavljeni, ko bo izšla Supernova 7, kjer so zgodbe objavljene.

Prozo in poezijo so prispevali sledeči avtorji in avtorice:

Kaj pravi zgodovina?

Na Wikipediji lahko najdete o festivalski temi sledeče:

S svojimi političnimi težnjami in krepitvijo položaja so Celjani na Ogrskem trčili ob Hunyadije, saj so jim načenjali dotedanji vpliv in moč. Postavitev Ulrika II. za kraljevega namestnika na Ogrskem je dala sinovoma Jánosa Hunyadija (Ladislavu in Matiji Korvinu) povod, da sta organizirala zaroto proti Celjanu.

Ladislav se je čutil zelo užaljenega. Vrnil se je v Beograd, da pripravi vse potrebno za sprejem kralja in Ulrika, ki sta se tudi napotila tja z vojsko. Posadka v Beogradu je bila čisto ogrska in Hunyadovcem zvesto vdana, poveljeval pa ji je Ladislavov stric po materini strani Mihael Silagji. Takoj po Ladislavovem povratku se je menda Silagjiju porodila misel, da bi Ulrika ubili.

Zaroto so v Beogradu opazili tudi nekateri Ulrikovi prijatelji. Svetovali so mu, naj ne hodi v Beograd, med njimi tudi kaloški nadškof Rajnhold Razgon. Ulrik je v mesto poslal svojega svetovalca Friderika Lambergarja z naročilom, da se prepriča glede nevarnosti. Lambergar se je vrnil, vendar ni opazil ničesar sumljivega. Urlik se je tako z mladim kraljem Ladislavom in nemškimi ter češkimi četami napotil proti Beogradu. V novembru 1456 se je pri Beogradu zbrala krščanska vojska, da bi preprečila turški vojski prodiranje globlje v Evropo.

Ulrik II. je prispel v Beograd. 8. novembra je vsa vojska je brez ovir iz Zemuna prišla v Beograd. V trdnjavo pa ni mogla, saj jo je pri vhodu pričakoval Hunyadi. Ko sta prek mostu vstopila kralj Ladislav in Urlik z majhnim spremstvom, so ga dvignili in zaprli vrata. Hunyadi je menda zvečer prišel h kralju in Ulriku ter ju tolažil in se jima laskal. Urlik ni mogel spati in žal mu je bilo, da se je dal speljati v trdnjavo. Ker je slutil najhujše, si je že ponoči oblekel železno srajco. Ni pa hotel odditi z nekim Ogrom, ki se je ponudil, da ga reši, saj ni hotel zapustiti svojega kralja. Zjutraj sta bila kralj in Ulrik zgodaj pri maši. V cerkev je prišel Hunyadijev človek in pozval Ulrika, naj gre k njegovemu gospodarju na pomemben pogovor. Ulrik je ostal do konca maše in se nato odzval pozivu. Pri Hunydiju je bilo več ogrskih gospodov, tako Silagji, Ladislav Kanižaj in drugi. Ko je vstopil, mu je Hunyadi začel očitati sovražno postopanje do njegovega očeta in do njega samega. Spraševal ga je ali nima doma dovolj posestev in zakaj jih išče še na Ogrskem. Ulrik je odgovoril, da mu dela krivico, saj je prišel samo opravit službo za svojega kralja in krščansko vero. Tu so Celjana zahrbtno umorili. Prvi je potegnil orožje Hunyadi. Ulrik se je branil z mečem. Ranil je Hunyadija po roki in glavi in Silagjija po rami. Ulriku so ranili noge, ga pobili in po Celjski kroniki na mizi obglavili. Prišli so mu pomagati nekateri njegovi spremljevalci, med njimi krbavski knez Gregor Kurjaković in šestnajstletni Kepler, vendar mu niso mogli pomagati in so si sami komaj rešili življenje.

Ogri so preostalemu spremstvu zaplenili vse orožje in imetje. Tudi kralj Ladislav je bil v nevarnosti, vendar si ga zarotniki niso upali umoriti. Ko je vojska v mestu zvedela za te dogodke, je hotela napasti trdnjavo. Kralj Ladislav je ukazal, naj miruje in je čete pod vodstvom Viljema Lichtensteinskega celo poslal domov. Ko je prišel v Budim, je dal Hunyadija ubiti, njegovega mlajšega brata Matijo pa je vrgel v ječo.

Ulrikovo telo je nekaj dni ležalo v zemunski trdnjavi. Njegovo truplo so morali Ogri izročiti vojski. Položili so ga v krsto in prepeljali v Celje, kjer ga je sprejela kneginja Katarina in gospodje, vitezi, hlapci in služabniki. V minoritski cerkvi so ga položili v grobnico. Po tridesetem dnevu so imeli pogrebno svečanost.

Z umorom Ulrika II. Celjskega v Beogradu je celjska rodbina izgubila zadnjega moškega člana in celjsko posest so po krajši vojni za dediščino prevzeli Habsburžan

Kja pa pravijo alternative? Ob razpisu smo avtorice in avtorje povabili, naj steče alternativna zgodovina. Tukaj je nekaj odlomkov, a celotna festivalska zbirka je del Supernove 7.

Barbara Jelen: Kraljevina Celjska

Dolga halja iz škrlatnega brokata opleta med njegovimi nogami, ko se vzpenja po ozkih in zavitih kamnitih stopnicah. Natanko sto jih je in še osem do vrha stolpa. Majhen podest in nato težka hrastova vrata. Velik ključ, ki ga ima na kovinski verižici, obešenega okrog vratu, porine v ključavnico in ga obrne. Dobro naoljena ključavnica klikne. Odpre vrata. Tudi ta so dobro naoljena in pri odpiranju ne hreščijo. Vstopi v sobo in zapahne vrata. Zrak je postan in vonj po zaprašenih knjigah butne vanj. Dolgo že ni bil v tem prostoru in redki izbranci, ki jim je dovolil v ta sveti prostor, so že davno zapustili ta svet. Odgrne žametne zavese in odpre edino okno. Zastekljeno je, kar si lahko privoščijo le redki.

A za Celjske je le najboljše dovolj dobro. Pogleda skozi okno in zadovoljno opazuje rast knežjega mesta. V žarkem poletnem dopoldnevu priplava do njegovih nosnic vonj cvetoče lipe. Globoko vdihne in prsi mu napolni neizmeren ponos. To je njegovo mesto. Odmakne se od okna in se sprehodi mimo starih lesenih omar, ki so polne knjig nedoločljive starosti. Nekaj med njimi je dragocenih novejših tiskanih izvodov nemške poezije. Mojstri obrti nesluteno hitro napredujejo. Nove tiskane knjige bruhajo iz tiskarn kot vulkani, pa vendar je resnična vrednost v starih neuglednih rokopisih o alkimiji. A ničesar, prav ničesar, kar se skriva v tej sobi, se ne da primerjati z napravo, ki stoji na mizi v najtemnejšem delu sobe. Pokrita je s škrlatnim brokatom. Njegova halja je iz enakega blaga. Tako se lahko vsak trenutek spominja, kaj je omogočilo njegov uspeh. Nežno poboža blago in ga odgrne. Nato si natoči pijačo jantarjeve barve v kozarec. Srkne in kozarec odloži ob rob mize. Nato sede in se rahlo dotakne površine naprave.

Domen Mohorčič: Zapuščina Ulrika II

V vojaškem štabu cesarske oblasti je vrvelo kot v panju. Vsi so hiteli od enega urada do drugega, žigosali dokumente in se prerekali glede pristojnosti. Nekateri so se prepirov lotevali iz dobrih razlogov, drugi so le sproščali podzavestne napetosti zaradi pritiskov bližajoče vojne. Le ena izmed vseh dvoran se je kopala v moreči tišini. V njej sta bila le dva moža, ki si ju nihče ni upal motiti.

»Torej se nam zdaj kocka vrti,« je skoraj neslišno in napol sam sebi dejal starikavi mož z redkimi belimi lasmi in usnjatim obrazom. Nosil je pretesno temno sivo vojaško uniformo in bil opasan z mečem, ki več kot očitno še ni bil potegnjen iz nožnice. Zamišljeno si je podrsal zašiljene brke. Med dvojico je zavladal dolg premor. Stala sta na nasprotnih straneh velike podolgovate mize, na kateri je bil izrisan zemljevid evropske krajine. Mučno napetost je pretrgal sogovornik v srebrno obrobljenem plašču iz škrlatnega poliestra, nastlanem z grmado obrobkov in naključnih krznenih poudarkov. Načičkana moda, ki je pred kratkim prevzela celjsko prominenco, se je feldmaršalu zdela nesmiselna in je bila eden od razlogov, zakaj njihovim sodbam ni zaupal. Vendar s cesarjem ni bilo tako, zaradi njegovega položaja ga je koval v zvezde in mu je bil neoporečno zvest. Feldmaršal Miha von Veldes je že celo življenje služil Celjski monarhiji in gospoda Ljudolfa je poznal že od malega, ko je še vladal njegov ded Herman VI. V teh težkih časih je prišel trenutek, da izpolni dinastično zavezo, ki grofe Veldes že od šestnajstega stoletja druži s Celjani, od tedaj je njihova usoda nerazdružljivo speta. Cesar je skorajda letargično podrsal po zemljevidu, ki je poblisknil in približal fokus v jugovzhodno Evropo. Ustalil se je na meji med cesarsko provinco Srbskega despotata in Zakarpatske zveze.

»Poročila so se izkazala za napačna,« je rekel zamišljeno.

»Nedopustljiva napaka obveščevalnih sil,« je z opravičljivim tonom odgovoril feldmaršal.

»Po vsem, kar smo storili za Grke ...« Cesarjeve besede so se porazgubile v premišljevanju.

Liljana Zupanc: Ulrik II. Celjski je preživel

Ulrik II. Celjski, sin Friderika II. Celjskega in Elizabete Frankopanske, je skupaj z očetom dobil položaj državnega kneza Svetega rimskega cesarstva od cesarja Sigismunda Luksemburškega. Ta položaj je omogočal kandidiranje za cesarsko krono in naredil Celjane enakovredne Habsburžanom. Tako so Celjani predstavljali Habsburžanom oviro in so se z njimi zapletli v boj, ki pa se je končal z obojestransko pogodbo. To pa ni bilo pogodu mlademu Ulriku, ki je bil po značaju oblasten in pohlepen. Na vsak način je želel priti do večjega ozemlja in večje oblasti. Zaradi njegove razsipnosti pa mu to ni uspevalo. Nikakor ni mogel sestaviti vojske, ki bi se lahko kosala z močnimi Habsburžani. Ves denar je porabil za razkošne plese, na katere je vabil vse ugledne petičneže iz sosednjih cesarstev. Prav tako se je udeleževal plesov na drugih cesarstvih. Njegovo lagodno življenje je izhajalo iz njegovega otroštva, saj sta se njegov oče in mati prav tako rada zabavala na plesih. Večino časa se za Ulrika nista zmenila. Odraščal je večinoma pod okriljem deda, ki pa je bil strog, vendar prav tako pohlepen. Ker se je Ulrikov oče zaljubil v krasno deklino Veroniko, jo je dal Ulrikov ded ubiti.

Ko je bil Ulrik še otrok, ga je njegov ded rad razvajal, vodil ga je po posestvu, mu ga razkazoval, vendar v eno sobano nikoli ni smel. Kot vsak otrok je bil radoveden, kaj se skriva v tej sobi, vendar mu nikoli ni uspelo priti vanjo. Ko je odrasel, je nanjo pozabil. Poročil se je s prelepo Katarino Branković in z njo imel pet otrok. Kot njegov oče se tudi Ulrik ni brigal za svoje otroke. Vsi so zaradi bolezni prezgodaj umrli. Ulrik pa je še kar hlepel bo bogastvu.

Matej Krajnc: ULRIH BREZ GLAVE

(odlomek iz romana Emfizemina piščal)

Ulrih Brez Glave je precej zlovoljno sedel v naslonjaču grajske sobe. Pri vratih se je živčno prestopal plešast človeček z brado in čakal, kaj bo.

»Tak tako, praviš! Tak tako!«

»Lahko zdaj grem, gospod?« je še živčneje zajecljal človeček.

»Nisem ti še dovolil!« je zdaj zarjul Ulrih. »Praviš, tak tako, praviš, tako, tak tako, kaj?« »Povedal sem že vse, kar sem vedel, gospod!« je živčno mencal človeček.

»In od kod se je vzel ta tip s kačo?« je zanimalo Ulriha.

»Nihče ne ve, kar prišel je v mesto. Z vlakom!« je povedal človeček.

Ulrih je skokoma vstal in spet zarjul, da je kar odmevalo.

»Nihče ne more kar priti, še posebej ne z vlakom!« je vpil. »Mora obstajati nekaj, nekakšna identifikacija, nekomu je moral pokazat jebeno karto!«

Človeček je bil kar tiho.

»Reci kaj, zmeda!«

»Nnngh!« je izdavil človeček.

»Vse je bilo lepo pod kontrolo – en rok bend, vse ostalo pevski zbori, ubrani glasovi, Pilat je imel jasne direktive! Kipov bi se počasi znebili, ves čas nekaj zahtevajo: eden službo, drug literarne večere ... Jebeš literarne večere! Ste že likvidirali onega postopača v halji?«

»Saj ravno njemu je prišlek prevzel mesto v krčmi!« je rekel človeček.

»Ni bila že izdana direktiva, da se ga likvidira, njegovih dvanajst klincev pa pozapre ali pa obglavi? Kdaj sem izdal depešo, kdaj, povej?«

»Marca lani!«

»No?«

»Nngh!«

»Ste onega borca pred gimnazijo že pretalili?« »Ne še!«

Tihomir Jovanović Tika: Atentat

(prevod: Bojan Ekselenski)

Sultan Mehmed II. se je podal na pohod nad Beograd s 150.000 vojaki. Načrtoval je napad s kopnega in rek. Najbolj žalostno pri tem je, da so Turkom pomagali kristjani iz drugih evropskih držav, saj so jim pripravljali vojno opremo in ulivali topove. To je bila krščanska izdaja zaradi denarja ...

V Beograd se je v času, ko je obramba že popuščala, s svojo vojsko prebil Janos Hunyadi. Njegov prihod je spremenil potek boja. Kmalu so se med samimi branilci pojavila nesoglasja, spori in tudi manjši spopadi. V enem od teh spopadov je bil ranjen Janos Hunyadi, ki je kasneje podlegel poškodbam. Poveljstvo nad mestom je prevzel njegov sin Ladislav.

Toda zboru v Futaku to ni bilo všeč in je za vrhovnega poveljnika izbral Ulrika II. Celjskega, zeta despota Đurađa Brankovića. Sklepali so, da je Ulrik zaradi družinskih vezi za to vlogo primernejši in zanesljivejši.

Grof se je s svojim spremstvom odpravil k Beogradu. Najprej ob rekah, potem s splavi, da so konji ostali spočiti. Hišice na splavih so prinašale tudi kritje pred dežjem in omogočale prenočevanje. Občasno so pristali ob obali, da se konji napasejo ter da nabavijo hrano in vodo.

Nekje pri Ranni se je skupini pridružil Michael Berhim, pesnik in pisatelj iz Avstrije, trenutno služi kronista Albrechta VI. Habsburškega. V tej službi se je že spoznal z Ulrikom in pozdravila sta se kot stara prijatelja, ki sta skupaj doživela že kar nekaj skupnih dogodkov, pa tudi pijančevanja in pretepov. Po začetnem zadovoljstvu in nasmehih je Ulrikov obraz dobil čisto drugačen izraz.

Ves namrščen in zamišljen je opazoval reko do zavoja, ki se je skrival v vrbah. Splav se je zibal na brzicah in krmar je s krmilom držal smer plovbe. Za njimi se je še nekaj splavov zibalo na valovih. Občasno se je slišalo hrzanje konj, nevajenih potovanj na ta način.

»Nekaj vas muči, gospod,« je Ulrika ogovoril Berhim, ko je videl njegov otrdeli obraz.

»Hm, da,« je zamomljal po dolgem predahu in še naprej molčal. Veter mu je lase tiščal nazaj, jih odrival od čela, in oči so dobile barvo reke. Pod očmi so bile kapljice vode, lahko bi bile od pršenja z reke, a Berhim je vedel, da ni tako.