Avtorji natečaja Fantastična antična Celeia

Festivalski razpis je zaključen in prišle so tri omembe vredne zgodbe. Zanimivo, vsaka je prišla iz druge države in kot bi se avtorja in avtorica dogovorili, da bodo nekako povezane.

Zgodovinsko najzgodnejša zgodba sega v čas pridobitve mestnih pravic s strani cesarja Klavdija, ko je mesto dobilo ime Municipium Claudium Celeia in je s tem postalo najpomembnejše rimsko mesto na območju današnje Slovenije.

Tamara Babič (Hrvaška): Zgodovino pišejo zmagovalci

Tukaj je kratek uvodni odlomek:

»Si včeraj videla tistega?« vpraša prijateljica Lucijo.

»Kje pa! Moji so me imeli ves čas na očeh. Nisem se smela niti premakniti,« ji žalostno odvrne in se igra s pramenom las.

»Res si smotana! Zakaj nisi rekla, bi jih med čvekom z njimi malce zafrkavala? Čeprav si lepa, a on ne bo čakal, da tvoji popustijo. Našel bo drugo in potem ti bo vrag kriv.«

Lucija se našobi in kljubovalno izprsi.

»Ne bo! Rekel je, da hoče samo mene!«

»Včasih me res presenetiš. Ti verjameš moškim? Kaj misliš, koliko deklet je slišalo isto kot ti? Deset? Dvajset? Cela vas?«

»On ni takšen.«

»Nobeden ni takšen, a vsak bo, moja Lucija, tako naredil.? Ne moreš ga kriviti, zagotovo ne bo ostal brez naslednika, brez družine le zato, ker ne zmoreš urediti s starši. Našel bo drugo.«

Lucija se namršči, čeprav je globoko v sebi slutila prijateljičino dobronamernost in ji govori resnico. Bogovi, dajte mi znamenje, da nisem prepozna, pomisli. Če sem, se bom ...

»Lucija! Poglej!«

Lucija se odtegne od svojih misli. Na nebu je nekaj, česar še nikoli ni videla.

»Zvezda, ki leti!«

»Ne more biti zvezda, saj je poldne. Zvezde zdaj spijo. To je podobno obrazu Heliosa.«

In res, stvar je na nebu in se svetlika. Sicer z veliko več barvami, kot jih po pričevanjih svečenikov premore Helios, a kdo lahko oporeka bogovom?

»K nama gre!«

 

 Naslednji par zgodb se dotika gladiatorstva in mitologije. 

Ivan Šokić (Slovenija): Večna slava Kasija decima Panthere

Tudi ta zgodba zasluži uvodni odlomek:

Zlovešče sence zarotnikov so poplesovale po žrtveniku v grobnici globoko pod Marsovim templjem. Skozi hodnike pozabljenih katakomb je v sobano vel hladen piš, pred katerim niso pomagale niti temne kute, v katere so bili odeti.

Pred oltarjem je stala keltska svečenica, ki je mrmrala prepovedane zareke - molitvice, za katere so bili zbrani prepričani, da jih je čas pozabil. Prisotni so se nemirno prestopali, v vlažnem zraku je bilo čutiti nelagodje.

Svečenica se je pozibavala v zamaknjenem deliriju. Njeno preklinjanje se je sprevračalo v kričanje. V rokah je stiskala nazobčan nož iz kremenca, na katerem je bilo videti strjeno kri prejšnjih žrtev.

Saniksa je spreletel srh. Videl je, kako so proti žrtvenem oltarju potiskali omotično deklico - Rimljanko - in obrnil se mu je želodec. Že je naredil korak proti njej, ko ga je za roko pograbil njegov stric.

Starčev jekleni pogled ni dopuščal oporekanja, njegov od Rimljanov in časa razbrazdani obraz ni dovoljeval omahovanja, njegov prijem je spominjal na okove. »Za Norik,« je rekel.

 

Zadnja zgodba še močneje poseže po mitologiji

Tihomir Jovanović Tika (Srbija): Odsev v očeh

Seveda še odlomek:

Nad hribe so se spustili oblaki. Tudi nižje dol, ob Savinji, se dela megla, ki od Lucijusa Dersija med sprehodom ob bregu reke skriva pogled na mesto. Reka ga malce spominja na Tibero, a ni bila to, a mesto v megličastem ovoju ni bil Rim. Ravno zaradi tega je imel rad Celeio, mesto, kjer je rojen. Zapustil ga je kot otrok in se vrnil kot odrasel. Naselje, mesto, je dobilo mestne pravice in naziv Municipium Claudia Celeia. Bilo je to veliko in lepo mesto. Tukaj ni bilo tiste naglice in gneče, ki je vladala v Rimu, prestolnici sveta. Življenje v provincah je imelo svoje prednosti, kot sta mir in tišina. Ni bilo bahaštva in zahrbtnosti kot v Rimu, kjer si je vsak senator domišljal, da postane novi Cezar in vodi legije v osvajanje novih dežel na treh kontinentih.

Lucius Dersija je mlad, skupaj s še nekaj fanti, željnih dokazovanja, vstopil med legionarje v Legio IV Flavia Felix. Legija je sodelovala v nekaj vojnah z nadležnimi Sasanidi. Okusil je vročino Capacodie in Armenie. Med službo je napredoval do Tribunus Milutima, poveljeval je pehoti, tisoč legionarjem.

Po končani službi se je prostovoljno prijavil za gladiatorja, saj ni mogel brez dobrega boja in adrenalina. Veščine je izpopolnil v šoli za gladiatorje Ludus, kjer je zatem opravil zaprisego, sacramentum:

Uri, Vinciri, Verberari, Ferroque nelari.

Aljoša Toplak: Pajkov pik

Tudi od te zgodbe samo odlomek, da vam ne skvarimo veselje ob branju fetsivalske Supernove 5.

»Torej, če te prav razumem,« je rekel magistrat Gaj Lucij Varon in si postregel z grozdom. »Praviš, da je vola požrl velikanski pajek?« Sedel je napol zleknjen v naslonjalu, izmozgan od poletne vročine. Ko je žvečil grozdno jagodo, se mu je tresel podbradek in zdelo se je, da mu je obraz od dodatnega napora zalil pot.

Koščeni obraz kmeta je bil ves bled. Zazrl se je v tla in ni odgovoril ničesar.

Lucij se je zakrohotal. »Pri brzonogem Merkurju, od kod pa je tebe prineslo? Ne vem, ali naj se smejim, ker si šaljivec, ali naj me skrbi, da si blazen?«

»Naj vas skrbi,« je tiho odgovoril kmet. »Ampak iz povsem drugega razloga.«


Vse zgodbe so objavljene v Supernovi 5, ki bo izšla ob festivalu.

Oglej si razpis ...